VETER & SONCE

Energija vetra je ena izmed posrednih oblik sončne energije. Zaradi rotiranja zemlje in neravnosti terena se zemlja ogreva neenakomerno, zato nastajajo področja z različno temperaturo, to pa formira področja neenakih tlakov, ker se tlak višjega potenciala poskuša izenačiti s tlakom z nižjim potencialom, nastane gibanje zračne mase, čemur pravimo veter.

Takšen tok zraka lahko učinkovito uporabljamo tudi za proizvajanje električne energije s pomočjo vetrnih turbin.

 

Vetrne turbine pretvarjajo kinetično energijo vetra v mehansko moč. Mehansko energijo lahko potem pretvarjamo s pomočjo generatorja v električno energijo. Veter pri tem poganja vetrnico, katera vrti os, ta pa je povezana z generatorjem, le-ta pa generira električno energijo.

Koncept vetrnih turbin z vertikalno osjo rotorja se je pričel razvijati leta 1920 v Franciji. Za glavnega akterja pri razvoju takšnega koncepta velja Georges Jean Marie Darrieus. Njegovi poskusi so potekali predvsem na preizkuševalnem tipu oblik rotorjev, vendar je najpomembnejše odkritje njegovega dela tanka zavita lopatica s profilom elise, ki deluje na principu vzgona. Dve leti kasneje, 1922, je finski inženir Sigurd Johannes Savonius izumil Savoniusov rotor, ki deluje na uporovnem principu. Sestavaljen je iz dveh polkrožnih pokončnih valjev, ki stojita enden zraven drugega v obliki črke S. Razlike v sili upora »vrtijo« rotor in pomenijo praktično neodvisnost delovanja veternice od smeri vetra. Način delovanja lahko vidite na spodnjih slikah Slika1. 

Slika 1: Levo: Princip delovanja Savoniusovega rotorja. Desno: Princip delovanja Darrieusovega rotorja.


V naslednjem zavihku DELOVANJE ESUS SVETILKE vam bomo opisali patentirano zasnovo in delovanje Energetsko Samozadostne Ulične Svetilke (ESUS)